Z odmikom od figuralike je Ravnikar v primeru grobišča na Rabu spremenil zakoreninjene predstave o spomenikih. Arhitekt nas popelje v spomin tako, da oblikuje pot obeležja in ne telo spomenika, kar se veže na kubistično pojmovanje umetnosti. Razgradnja klasično pojmovanega spomenika v strukturno mrežo mesta mrtvih zahteva od obiskovalca fizični in miselni proces v času in prostoru. V bistvu gre za poetiko razkroja kamnitega zidu kot simbolne meje med življenjem in smrtjo vtkano v kontekst tradicije kamnitih ograd primorja. Izrazita linearna zasnova osrednje poti se končuje z razširitvijo (trg) in slokim obeliskom, ki je lociran v osi najnižje točke zaledja. Ob poti so linearno vzporedno in prečno nanizane plošče z imeni žrtev. Na levi strani, ob koncu poti so ostanki naselbine, ki na način arheoloških najdb opozarjajo na izjemnost svojega pričevanja. Osrednje mesto naselbine zavzema kamnita lopa z žarami ter s podobo (mozaik Marija Preglja) na simbolnem oltarju. Opozoriti velja na izredno skrbno izdelane detajle (vhodna vrata, tlaki, struktura zidu) ter na izrazito igro prežemanja klasičnega in modernega arhitekturnega izročila.
Danes je grobišče preraščeno z izbranim mediteranskim zelenjem, ki bujno prerašča načrtovano geometrijsko strukturo in zastira prvotne poglede na morje. Ščiti naj se kompleks kot celota z vsemi detajli in materiali.