teksti    bibliografija    povezave    id
Ravnikar Edvard
Skupščina občine Kranj
Slovenski trg 1
Kranj
1958-1960
Ravnikarjeva občina v Kranju predstavlja vrhunec obravnavanega obdobja. V bistvu gre za kompleks prizidka k stari občini v Kranju, kjer je vključen kot dominanten tudi prazen "negativni" prostor mestne piazzete. Dvoranski objekt, pomaknjen v notranjost, tako pridobi predprostor - trg. Trg pred objektom je v natečajnem projektu oblikovan konično. Tlak se prek ceste spusti na drugo stran, kjer oblikuje nov, spodnji trg, ki ga prav tako kot zgornjega v tlaku konično zaključi. Ta drugi del kasneje ni bil realiziran.
Izvirno je rešen prenos sil med streho nad dvoranskim prostorom, ki je "lebdeča" nagubana poliedrična lupina, in ostalimi deli zgradbe. Da bi se arhitekt znebil stebrov v osrednjem dvoranskem prostoru, je stropno konstrukcijo z jeklenimi nateznimi vezmi obesil na streho. Težo strehe, in s tem posredno tudi stropa, je nato prek dveh vzdolžnih gred, ki sta tudi nagubani plošči v obliki črke V, prenesel na štiri slope, ki so ob robu dvorane speljani tako, da ne motijo zveznosti dvoranskega prostora. Zanimiv je tudi vizualni učinek na prednji fasadi, kjer kompozicija dveh slopov, ki v pritličju preideta v dva železobetonska stebra, skupaj z gredama v obliki črke V nad njima in streho, ki daje od spredaj vtis dvokapnice, spominjajo na klasično kompozicijo, ki jo najdemo že v osnovi grškega svetišča. Karakteristična je uporaba barve na fasadi (rumena, oranžna) in oblikovanje notranjosti (uporaba različnih materialov, oblikovanje lestencev, kljuk, ograje), ki zopet spominja na Plečnikov odnos do detajla. Kompleks prizidka je dokaj dobro ohranjen. Ščiti naj se kot celota z vsemi materiali in notranjo ureditvijo.

________________________________________________

prof.dr. Aleš Vodopivec
ZGRADBA OKRAJNEGA LJUDSKEGA ODBORA

(tekst je bil objavljen v zborniku
20. stoletje : arhitektura od moderne do sodobne : vodnik po arhitekturi, Ljubljana : Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2001)


Dvoranska zgradba Mestne občine v Kranju je bila že v šestdesetih letih ocenjena kot »najbolj prevratni dosežek petdesetih let in hkrati kvaliteten vrh tega časa«1, danes pa nedvomno pomeni najvidnejše arhitekturno delo slovenskega modernizma. Obenem je ta objekt tudi najboljša ilustracija Ravnikarjevih arhitekturnih nazorov. Že z zmagovitim projektom na internem natečaju leta 1955 je Ravnikar pokazal, da je možno novogradnjo povezati z obstoječim tako, da nastne popolnoma nov ambient, ki ne bo spominjal na predvojno arhitekturo Landrata. Dvoranski objekt je bil v natečajnem projektu še razmeroma anonimen element širše, geometrijsko urejene modernistične zazidave, ki je obkrožala novonastali trg.

Kasneje je Ravnikar postavil simetrično zasnovano dvoransko stavbo kot avtonomen objekt v os širše kompozicije in na ta način ustvaril čvrsto prostorsko dominanto. Zgradba je dobila geometrijsko pravilno, jasno in preprosto zasnovo, ki je nekakšna modernistična parafraza klasičnega templja. Osnovni volumen stavbe, ki ga podpira vidna, poudarjena konstrukcija, je dvignjen. Nad njim lebdi streha v obliki zgubane plošče. Prav sodobna interpretacija strehe je ena osrednjih tem Ravnikarjeve arhitekture.

Ravnikar nikdar ni pristajal na ločevanje arhitekture in urbanizma. Zanj je prostorski kontekst vedno izhodišče arhitekturnega koncepta. Zato je tudi v tem primeru, kljub skromnemu merilu, razdelil program v več stavb, ki oklepajo zunanji prostor: štirinadstropni prizidek stanovanjskemu bloku Pokojninskega zavoda (Vladimirja Šubica, 1929), pritlični objekt kavarne, osrednjo dvoransko dvoransko zgradbo in z druge strani troetažni pisarniški trakt. Nastala je piazetta z dvoranskim objektom, ki določa vizualno os prostora. Šotorasta streha, ki prekriva dvoranski objekt, pravzaprav zamejuje del trga v mestnem središču in ga spreminja v simbol skupne hiše, skupnega doma. Osrednja stavba je oblikovana kot samostojen arhitekturni volumen s svečano fasado, ki opredeljuje hierarhijo širšega prostora. Klasična simetrija osrednje stavbe dobi svoj komplement v asimetriji širše prostorske kompozicije.

V modernistični zasnovi so prisotne sledi tradicionalne arhitekture: dvokapna streha, racionalna konstrukcija, domači materiali (viden beton, steklo in leseni okvirji), preprost detajl, enostavna organizacija notranjega prostora in zadržana svečanost. Z Ravnikarjevimi besedami: »… jedro vsega je vidna dvorana in njena notranjost s trga, streha je poudarjena podobno kot svečano pokrivalo pri nedeljski obleki, vhodna vrata so težka itd., skratka, praktične, uporabne forme s simbolno vrednostjo.«2 Teža strehe je preko dveh vzdolžnih nosilcev v obliki črke V prenešena na štiri slope, ki so nameščeni na zunanjosti stavbe. Tudi stropna konstrukcija dvoranskega dela je z jeklenimi vezmi obešena z vzdolžnih nosilcev strehe. Tako je celotno nadstropje v notranjosti povsem brez podpor, kar omogoča združevanje vseh treh dvoran v enoten volumen.

Dvoranska zgradba OLO najbolje ponazarja Ravnikarjevo razumevanje klasičnega ideala, ki je nekakšna kombinacija popolnosti platonične forme in konstrukcijske ekspresivnosti. Obenem pa je z njim predstavil tudi svojo vizijo regionalizma, ki ni sentimentalna ali populistična.

Zgradba je kljub starosti v razmeroma dobrem stanju. Fasadni elementi pisarniškega trakta in del notranje opreme dvoran so bili zamenjani z neustreznimi materiali, barvami in obdelavami. V zelo slabem stanju je tlak piazette, ki je že povsem dotrajal. Glede na izjemen pomen dvoranske zgradbe OLO v novejši zgodovini slovenske arhitekture, bi morali pri obnovi zagotoviti popolno avtentičnost tako prvotnih fasadnih obdelav, kot notranjosti in opreme. V tem smislu je potrebno zamenjati aluminijasta okna in parapete na pisarniškem traktu, ki so z drugačno barvo eloksaže povsem spremenili značaj objekta, potrebno je izdelati kopije nekdanjih sedežev in druge opreme v dvoranah, potrebno je odstraniti (ali prestaviti na ustreznejše mesto) spominsko obeležje v veliki avli, saj moti integriteto prostora.

1 Nace Šumi, Dve razstavi slovenske moderne arhitekture, Sinteza, št. 10-11,
Ljubljana 1968, str. 10
2 Edo Ravnikar, Zgradba Okrajnega ljudskega odbora v Kranju, Arhitekt, št. 2,
Ljubljana 1960, str. 18


Literatura:
Edo Ravnikar, Zgradba Okrajnega ljudskega odbora v Kranju, Arhitekt, št. 2, Ljubljana 1960, str.17 - 20
Nataša Koselj, Arhitektura 60-tih let v Sloveniji, AB, posebna izdaja, Ljubljana 1995
Stane Bernik, Oris sodobne arhitekture v Kranju, Sinteza, št. 17, Ljubljana 1970, str. 7-14
Nace Šumi, Dve razstavi slovenske moderne arhitekture, Sinteza, št. 10-11, Ljubljana 1968, str. 1-18
status: spomenik državnega pomena
status: spomenik državnega pomena
 
Komentarji
Naslov:
Ime:
Email:
vpisite niz iz  stolpca
 
 
Možnost komentiranja je namenjena k zbiranju novih podatkov in spodbujanju javne debate o problematiki varovanja arhitekturne dediščine 20. stoletja. Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov strani.
Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
 
Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne arhitekture med leti 1945-70,evidenca,valorizacija,slovenija,arhitektura,moderna arhitektura,povojna arhitektura,zgodovina,zgodovina arhitekture,slovenska arhitektura,1945,1970,trajekt,trajekt zavod za prostorsko kulturo ljubljana,Maruša Zorec,Nataša Koselj,Tina Gregorič